30/04/2026
Danes sem videl starejšega gospoda (okoli 80 let) kako je v trgovini ob meni razbil kozarec kumaric.
Malo je bilo hrupa.
Gospod je bil zaradi situacije zelo razburjen – roke so se mu začele tresti.
Kot se je izkazalo, mu je med štetjem kovancev, da bi preveril, če ima dovolj za izdelek, steklenička padla na tla in se razbila.
Bil je prestrašen, ampak mislim, da ne zaradi kozarca…
Temveč zato, da ne bo mogel plačati razbitega kozarca.
Takoj je prodajalka stekla in začela kričati, da je treba to škodo popraviti.
V tistem sem sam rekel, da sem razbil steklenico. Da ne kričim, ker se takšne stvari dogajajo in tega nisem storil namerno.
Opravičil sem se.
Plačal. Plačal sem mu nov kozarec kumarc.
In s tem se je zgodba končala.
Tisti gospod me je gledal, kot da bi mu nekdo pravkar razbremenil največje breme na tem svetu. Ker zanj to ni bila le situacija, ki "se zgodi". Zanj je to predstavljalo problem, da morda ne bo ostalo dovolj denarja za izdelke, po katere je prišel.
Veš, kaj je najbolj ŽALOSTNO pri vsem tem?
Da danes morajo upokojenci prešteti vsak sleharni euro. Gledati na vsak euro…
Da, za ljudi, ki so celo življenje trdo in pošteno DELALI, kruh ali konzervirane ribe, postajajo luksuz.
Da so njihove največje skrbi pogosto nekaj, kar je drugim samoumevno. Vse gre v napačno smer…
Danes bi vas rad opozoril samo na to, da za pomoč drugemu človeku ni potrebno početi velikih stvari.
Pogosto je dovolj, da si samo človek.
In da se spomnimo, da za nekoga, " se zgodi", ali "nič se ni zgodilo" je lahko konec sveta za nekoga, ki se s tem ne bo znal spopasti.
V RAZMISLEK! ❤️🙏🏿 EN VELIK 👍🏿👍🏿👍🏿👍🏿👍🏿!
PROSIM PODELI NAPREJ! 🙋🏻♂️🙋🏻♂️🙋🏻♂️🙋🏻♂️🙋🏻♂️🙋🏻♂️
(✍️✍️ neznan) Rok Gracer.
